Kam te nesejo krila?

Naša STAjevka Maja se je odpravila na 12 dnevno turo v Peruju. Vrnila se je zelo zadovoljna in priporoča turo vsem. Preberi, kaj vse je doživela.

 


O turi

              
Tura se je začela na letališču, kamor me je prišel iskati prijazen predstavnik agencije in mi med vožnjo do hotela razložil nekaj o samem mestu - Limi. V hotelu so bila na oglasni deski pripeta kratka navodila. Ker sem prišla en dan prej, preden bi se uradno začela tura, smo se že prej po mailu pogovarjali kdo bo prej tam, da si zvečer skupaj ogledamo mesto.

 

 

 

Prvi dan je bil uraden začetek ture, torej arrival day. To pomeni, da ni posebnih aktivnosti, ampak se enostavno ta dan vsi zberejo  v hotelu. Zvečer smo imeli spoznavni sestanek, nato kratek orientacijski sprehod po Limi, večer je bil prost. Ker smo se vsi ujeli in se zelo zabavali že na spoznavnem sestanku, smo preživeli cel večer skupaj v lokalni restavraciji ob dobri perujski hrani in nazdravili z njihovo najbolj znano pijačo - pisco sour. Skupino je vodil super zabaven vodič, ki se je zelo hitro spoprijateljil z celotno skupino. Avstralec poročen s Perujko, ki dejansko tudi živi v Peruju in ima v lasti majhno pivovarno. To se je seveda kasneje, ko smo potrebovali nasvet izkazalo za zelo priročno. Drugače pa daleč najboljši vodič, kar sem jih imela priložnost spoznati in izjemno fantastična oseba. Skupino je tvorilo 9 oseb, vsi stari od 19-35 let, po narodnostni sestavi pa: Slovenka, Čehinja, Britanka, Novozelandec in Avstralci. Nihče razen dveh se ni poznal od prej, tako da je bilo to odlično izhodišče za homogeno skupino.

 

 

 
Drugi dan smo se zjutraj z organiziranim prevozom odpravili na letališče in nato poleteli proti mojemu najljubšemu delu potovanja - Amazonski džungli. Celotna pot do naše nastanitve - lesenih hišk v džungli, je bila pustolovščina. Na letališču so nas pobrali z lesenim avtobusom brez oken. Nasto smo se ustavili v Puerto  Maldonadu, kjer smo opravili hitri šoping, saj v džungli ni trgovin.  Del poti do nastavitve v džungli smo opravili z motoriziranim kanujem po Amazonki, saj do tja ceste ne vodijo. Takoj ko smo prišli, nas je čakalo kosilo, ob kosilu pa so nam razdelili ključe od koč - dvoposteljne sobe s kopalnico. Prav tako so nam razložili režim: tople vode ni bilo, elektrika je bila samo od 17.00 do 22.00 ure. Imeli smo restavracijo, bar in notranji bazen (zunanji ni možen zaradi kajmanov in drugih živali). Po kosilu smo se odpravili na Monkey Island, kjer so nas opice živeče v divjini navdušeno pričakale. Na tem otoku ni banan in prihod ljudi je za opice znak, da bodo dobile svoj najljubši posladek - majhne, sladke in izjemno kalorične banane, ki so popolnoma drugačnega okusa od teh, ki smo jih navajeni. Lokalni vodič, ki se na vsaki lokaciji pridruži posebej, nam je razložil nekaj stvari o otoku in opicah. Nato smo posneli še nekaj izjemnih fotografij sončnega zahoda na Amazonki. Sledila je večerja in po večerji smo se s kanujem odpeljali na nočno vožnjo, kjer smo iskali kajmane. Ko smo se vrnili, smo skupaj še nekaj spili in po izjemno napornem dnevu padli v posteljo. Naslednji dan smo po zajtrku odrinili na pohod po džungli, kjer smo iskali tarantele in kjer sem skoraj stopila na majhno strupeno zeleno kačo. Prav tako smo veslali po majhni močvari, kjer smo ponovno iskali kajmane (tokrat podnevi) in ostale živalske vrste. Pred kosilom smo skočili na hitro še v bazen in si na strehi ogledovali tarantelo. Popoldne smo se po kosilu odpravili na kanu in v lov za piranhami. Zasidrali smo se na reki in tekmovali kdo bo ujel večjo. Vse smo seveda potem vrnili nazaj v vodo.
Do večerje smo nato poležavali na visečih mrežah, brali knjige, nekateri pa so zadremali v kočah. Zvečer je obvezno sledila pijača v našem edinem lokalu in tam smo se zabavali dokler nam niso izklopili elektrike.

 

 

 
Četrti dan smo poleteli v Cuzco, kjer smo se nastanili v prijetnem hotelu v dvoposteljnih sobah za naslednje tri dni. Takoj ko smo prispeli so nas pričakali s čajem iz kokinih listov, ki je bil tudi nadaljne dni vedno na voljo. V Cuzcu so namreč nekateri že takoj začutili višinsko razliko, nihče pa na srečo ni imel hujših posledic. Nato nam je vodič predlagal lokal, kamor smo šli na kosilo, popoldne pa smo si ogledali karneval, ki se je ravno takrat odvijal v mestu. Naslednji dan smo si pogledali Pisac in Ollantaytambo. Vrnili smo se pozno, ko smo ponovno skupaj odšli na večerjo in potem v lokalni pub. Naslednji dan smo se odpravili z vlakom na Macchu Picchu ( seveda je možen tudi treking, ampak je potrebno turi potem dodati 3 dni). Po ogledu teh ruševin smo se vrnili nazaj popolnoma utrujeni. Naslednji dan pa je bil na srečo prost dan in skupina se je malce razkropila, do večera, ko smo bili dogovorjeni, da gremo skupaj na večerjo in potem v nočni lokal. Naslednji dan smo prespali na avtobusu, saj nas je čakala dolga vožnja v Puno z posebnim avtobusom, ki je posebej prirejen za turo in dolge vožnje. Avtobus je narejen tako, da se v njem lahko karta, spi in brez težav preživi večurno vožnjo. Zvečer smo imeli orientacijski ogled mesta in večerjo.

 

 

 
Deveti in deseti dan smo preživeli na jezeru Titicaca. Gledali smo  neverjetne mini otočke in se popeljali z njihovo posebno ladjo, ki jo prebivalci uporabljajo za vožnjo med otočki. Popoldne smo se nastanili pri domačinih ter se poskusili ob igranju nogometa na višini. Zvečer so nam domačini pripravili poseben večer in nas oblekli v svoje narodne noše ter priredili zabavo.
 
Enajsti dan smo se vrnili v Limo, kjer smo preživeli še zadnji dan skupaj. Dvanajsti dan pa je bil dan odhoda, ko smo žalostno gledali za vsakim, ki se je usedel v avtomobil in odpeljal na letališče...

Zakaj bi priporočala tako obliko potovanja?

 
Sama sem prepotovala že precej, tako individualno kot tudi v skupini. Zgoraj opisano potovanje, pa je bilo zame eno boljših. Neverjetna skupina, odlični vodič, udobno potovanje. Še vedno lahko vsak večer pohajkuješ sam če želiš, tudi ni potrebno, da greš na vse oglede. Lahko se sam odločaš sproti, ampak naša skupina se je resnično tako dobro ujela, da nihče ni želel iti po svoje. Če imaš malo časa in želiš videti veliko, je organizirana tura najboljša rešitev. Prav tako je super za osebe, ki si željo nekam odpotovati sami, vseeno pa bi želeli imeti varnostno mrežo za sabo in spoznati nove ljudi. Stresne situacije rešuje vodič... Definitivno pa stereotip, da gre za navadni masovni turizem ne zdrži, saj te ravno takšne majhne skupine z izkušenimi vodiči popeljejo bližje lokalnemu prebivalstvu.

 

All we do is travel

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Preberite več o piškotih.

STA potovanja
Trg Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana

080 47 42

info@stapotovanja.com

Vsak delavnik nas med 8. in 17. uro dobite na telefonskih številkah:

LJUBLJANA
T: 01/ 439 16 90
T: 01/ 439 16 91
M: 041 612 711
L: Ajdovščina 1, Ljubljana

ZAGREB
T: +385 1 488 63 40
M: +385 99 488 63 40
F: +385 1 488 63 45
L: Ulica Andrije Hebranga 22, Zagreb