All we do is travel

10. Januar 2019

Anja Oset

Kakšna pa je bila tvoja novoletna zaobljuba?

December je čas, ko preletimo stare odločitve in si začrtamo želje za prihodnje. Nisem največja oboževalka novoletnih zaobljub. Pa vendar je bila ena odločitev skoraj novoletna.
 
 
Za svojo pot v Ameriko sem se namreč odločila v decembrskem času. Danes, štiri mesece po svojem prihodu nazaj domov lahko še vedno trdim, da je bila to ena najboljših odločitev v preteklem letu. Ravno v zadnjih tednih me je prešinila ideja, da bi z vami delila, kako se je zame ustavil čas. No, ni tako dramatično, kot se sprva sliši, pa vendar se je. Do ideje me je pripeljalo preprosto vprašanje: »Anja, kako si se pa ti prilagodila nazaj na življenje tu, v Sloveniji?« Kaj odgovoriti na to? Odgovorila sem po resnici: »Nisem se.« Občutek, s katerim se bo strinjala večina tistih, ki so se odpravili čez meje Slovenije, pa čeprav le za kratek čas, je, da ko se vrneš, se ne spremeni veliko – ljudje, ki jih srečuješ, so isti, pogovori so podobni … V tvojem življenju pa se je spremenilo ogromno in tu se pojavi občutek, kot da tistega dela, ki se ti je dogajal vmes, sploh ni. Ni ga sedaj in dejansko ga nikoli ni bilo, vendar v tvojem srcu čudežno ostajajo spomini, ki so spremenili tebe, tvoj pogled na svet in tudi tvoja dejanja. 
 
Čas se mi je ustavil večkrat.
 
Prvič že ob prihodu v kamp. Bilo je drugače. Kot zaprisežena študentka si težko predstavljam kaj lepšega, kot živeti na račun drugega. :) V kampu so namreč poskrbeli za našo prehrano in nastanitev, tako na nam ni bilo treba plačevati niti stroškov niti najemnine. Čas se človeku kar ustavi in obstaneš v svojem milnem mehurčku lepega sveta, kjer dobivaš plačilo in ob svoji preprostosti za življenje ne zapraviš nič.
 
Skozi delo v kampu se je čas ustavil še večkrat: ob lepih trenutkih, ob spominih, ki bodo pustili grenak priokus, in ob tistih, ki še danes v meni puščajo ambivalentna čustva. 
 
Potem pa je tu še potovanje. Ko potuješ sam, se dogaja toliko, kolikor si sam dovoliš – a nočem pametovati, saj sami veste, kako je. Pri meni se je dogajalo ogromno. 
 
Posebno mesto bo vedno imel Central park. Ko sredi betonske džungle ležiš v travi in pustiš, da te božajo sončni žarki. Občutek, da si sam zase, a vendar pripadaš nečemu večjemu, česar ne moreš zares določiti. Žarki so se me dotikali s svojo toploto tudi v Miamiju, kjer se preprosto izgubiš v modrini neba in morja. Pa četudi je morje malo manj modro kot nebo. :)
 
 
Kljub vsemu pa naravne danosti niso edine, ki te presunejo in prevzamejo s čustvi in se ti zasidrajo v srce. Včasih so tiste majhne in spontane stvari, ki se zgodijo popolnoma nepričakovano, še boljše. Ena takšnih je bila bejzbolska tekma, ki sem si jo ogledala v Jacksonvillu. Verjemite ali ne – kot navdušenka nad športom česar takšnega še nisem doživela. Za vedno si bom zapomnila veličasten občutek, ki me je prevzel, ko so se javno zahvalili na tekmi prisotnim vojakom. Kljub temu, da so bili na tekmi ljudje različnih prepričanj in mnenj, je bil to trenutek, ki je vse prisotne povezal. Veličastno. 
 
 
 
Ko že govorimo o Jacksonvillu – to je mesto, ki si ga je treba ogledati. Mesto, kjer kulinarika in umetnost živita pod mostom in te presenetita s svojo preprostostjo in odprtostjo. Govorim o tržnici ročnih izdelkov in ulične hrane, ki poteka vsako poletno soboto pod enim od številnih mostov Jacksonvilla. Gre za neke vrste mešanico ljubljanske odprte kuhinje, glasbenih večerov v naši najljubši kavarni in art festivala iz božičnega časa na Čopovi. Vsak dan bi lahko preživela pod tem mostom in spet gre za enega tistih trenutkov, ko se čas ustavi in za vedno zapiše v srce. 
Zakaj se torej odločiti za nekaj, kar pušča takšne spomine, ki jih le s težavo razložiš ali pa deliš z drugimi? Ker te takšni spomini bogatijo. Ti spomini so samo tvoji in kakor koli jih obrneš bodo tvoji za vedno. Vedno znova te bodo prevzeli ob misli na delo v kampu in se te dotaknili vsakič, ko boš podoživel svoje potovanje. 
 

 
Kakšna je tvoja novoletna zaobljuba? Moja je preprosta – biti srečna … Del tega je tudi vračanje v ZDA, tako ali drugače. Medtem ko pišem ta članek namreč sedim na letališču v Washingtonu in se odpravljam domov. Ko pogledam okrog sebe, komaj čakam, da se vrnem in znova doživim vse izkušnje tega poletja … No, mogoče z nekaj spremembami. ZDA – se vidimo spet poleti in hvala za vse, kar sem doživela, in za vse, kar še bom.
 
 
Te je Anjina zgodba prepričala? Potem se nam pridruži na predstavitvi dela v ZDA, ki bo v torek, 15. januarja, ob 18. uri v STA Travel Cafe. Nepozabno poletje je le korak stran. ;)

Ali je poletno delo zame?
 
 
 

Želiš ostati v stiku z našimi novostmi in drugimi obvestili? Vpiši svoj e-naslov in enkrat do dvakrat na mesec te bodo v tvojem nabiralniku čakale informacije o zanimivih in ugodnih potovanjih.

Izberi si novice zase

All we do is travel

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Preberite več o piškotih.

STA potovanja
Trg Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana

080 47 42

info@stapotovanja.com

Vsak delavnik nas med 8. in 17. uro dobite na telefonskih številkah:

LJUBLJANA
T: 01/ 439 16 90
T: 01/ 439 16 91
M: 041 612 711
L: Ajdovščina 1, Ljubljana

ZAGREB
T: +385 1 488 63 40
M: +385 99 488 63 40
F: +385 1 488 63 45
L: Ulica Andrije Hebranga 22, Zagreb