All we do is travel

1. Junij 2015

Jaka Leban

Gremo v Ameriko

Part 1

Takrat sem prvič naletel na stran STA in posledično tudi CCUSA in se brez zavedanja, da celotna odprava zahteva kar nekaj prizadevanja in birokracije prijavil v program. Seveda iz tega ni bilo nič. Vse ostalo le pri veliki količini nezaželjene pošte v mojem e-poštnem nabiralniku, saj sem se seveda naročil na vse možne AMERIŠKE newsletter-je in ustvaril vse možne profile na straneh AMERIŠKIH delodajalcev (če je AMERIŠKO, je seveda bolj zanimivo kakor pa recimo nemško).

 

Vse pa se je ponovno začelo pomladi naslednjega leta, ko sva s punco, Katjo, sedela na terasi nekega lokala na Bledu in se odločila, da se prav zares odpraviva delat v AMERIKO. Pa se je začelo. Najprej seveda, kam greva po končanem delu. Bi bilo bolje, da greva samo za zahodni obali, da greva še na vzhodno, da greva na obe in potem še nekam, da se »spočijeva«. Miljon različnih kombinacij potovanja, trije prepiri o tem kaj si ogledati in kako tja priti, ... Pa saj mislim, da veste o čem govorim (sploh tisti, ki ste/boste šli v paru).

 


 

28. november je bil dan D. Intervju v pisarni s Klementom. Plačilo prvega obroka. Podpis agreementa. Seveda sva pozabila, da morava prinesti pasuš, potrdilo da nisva nikoli storila kaj protizakonitega,...  »Dnar mava, druzga pa tko al tko sigurn ne rabjo ane?«

 

Ko sva s Katjo odhajala iz pisarne, sva vedela da je to to. Point of no return. Naslednji korak je bil snemanje videa. »Kaj pa naj povem? A sem vredu oblečena? Kam pa se postavim? A se me dobr sliš? A dobr zgledam? A veter preveč piha ane? A se mi vid ta mozolj?«. Skratka, tako nekako je bilo preden sem lahko pritisnil na REC. Nato pa: Hello. My name is... in smeh. No, po nekaj časa nama je le uspelo povedati tistih 10 stavkov. Doma »zmontiram« video, ga naložim na Footprintse, potem pa šok. Video not Accepted. »WTF?? Zakva pa ne?«. Pa gremo še enkrat. Naj povem, da je v drugo veliko lažje, ker imaš občutek da imaš že nekaj izkušenj. V drugo je bil video le sprejet (»naju nau noben j****«) in lahko sva začela z najtežjim delom pred odhodom v AMERIKO.

 


 

Glede na to, da sem enkrat že preiskal ves internet, kje lahko najdem delodajalce, ki iščejo oziroma sprejemajo J-1 employees, sva lahko precej hitro začela s pošiljanjem prošenj. Ker teh baz z delodajalci ni prav veliko, sva seveda tudi uporabila nekaj vez ... »Dej ti men mal tole zrihtej. Ti prnesem en slovensk šnopc«. Čeprav so naju že na začetku opozorili, da Američani neradi odgovarjajo na e-maile, sva to kaj kmalu videla tudi sama. Še malo statistike. V zadnjih dveh tednih sva poslala 54 prošenj za delo po e-mailh ter izpolnila približno 10 spletnih obrazcev. Od vseh teh sva dobila cca 15 odgovorov, od tega sva imela en razgovor po telefonu, enega po Skype-u, večina ostalih pa naju je seveda zavrnila, ker ne sprejemajo J-1 visa applicants.

In sedaj sva tu. Še vedno brez službe. Še vedno iščeva in upava, da ne bova odšla v Ameriko samo za en teden. Šnops pa še vedno čaka na novega lastnika.

Part 2

We heard back from your references, and we would like to hire you both for this summer! We look forward to having you both to be a part of our team.” – Mrs. Hadley Fox

 

Mogoče je čudno, da začnem blog s tem “citatom”, ampak dejstvo, da sva po več kot 300 poslanih prošnjah, petih virusih na računalniku, neštetih kletvicah, le dobila službo je neprecenljivo. Glede na to, da je od prvega prispevka na blogu, minilo kar precej časa, seveda to ni edina stvar, ki se je zgodila.

 

Najprej dobiva odgovor iz Minnesote, od koder sva dobila odgovor od gospoda, ki je zelo rad govoril o svojih sinovih. Ampak splet okoliščin je privedel, do tega, da bi bil datum najinega prihoda nekoliko prepozen, tako, da so raje vzeli druge ljudi.

 

Ali si lahko predstavljate, kakšno veselje je bilo, ko sva iz Washingtona, po vseh teh prošnjah dobila Job Offer? Začela sva že planirati, računati in kalkulirati, koliko denarja bo ostalo za zadnji mesec potovanja po ZDA. “Če vsak teden delava 50 ur, to na mesec nanese ... 1500$? Pa še -400$ za stanovanje, pa še davki, hrana, pa pivo, ... To bo čist premal za najine plane!” Potem pa še drug udarec: “Živjo, žal je bil vajin Job offer zavrnjen, ...” Če sem iskren, sem med branjem tega e-maila, sam pri sebi izrekel nemalo besed na katere nebi bil noben starš ponosen, če bi jih slišal od svojega otroka.

Ampak ker znan slovenski pregovor pravi “Življenje ni potica”, sva s Katjo PONOVNO pljunila v roke in začela s t.i. Copy-Paste sistemom pošiljanja prošenj, kajti po vseh neodgovorjenih mailih, verjemite, da še tako velikega optimista kar malo mine, da bi vsakemu delodajalcu posvetil 15 minut svojega življenja.

 

Sledila je še Aljaska. The Last Frontier. Navdušenje, da bova lahko živela med medvedi, losi in lososi, ki pa je kmalu pojenjalo, ko sva ugotovila, da bova verjetno celotno plačo, ki naj bi bila zelo spodobna, namenila za stanovanje.

Nato pa je prišel trenutek.  zaradi katerega bodo dogodki, ki sem jih opisal, le dobra zgodba, ki jo bova lahko pripovedovala vsem, ki je še niso trikrat slišali.

 

Jaka iz Wyominga so nama poslal, da naju hočjo!” Če bi bil to prvi tak odgovor, bi seveda potočil kakšno solzico sreče, ampak sem na ta trenutek raje počakal. Bolj ko sva odkrivala, najino novo delovno mesto, bolj sva ugotavljala, da so Hadley-ine besede resnične. 40 minut do najbližjega “mesta” po makadamski cesti. V neokrnjeni naravi. To je to. Več kot tri mesece bova delala na ranču. Sredi ničesar.

 

Potrjen Job Offer. Letalske karte plačane. Zavarovanje urejeno. V kratkem še na ambasado po vizo. Sledi še poslovilna zabava, potem pa v drug svet. Verjetno se niti ne zavedava kam točno greva, ne glede na to, da sva prepotovala že precejšen del Evrope. Ko večina pomisli na ZDA, vsi vemo, kaj nam pade na pamet. Kaj pa za Američane pomeni divjina v primerjavi z našo definicijo? To bo še zanimivo.

 

 
 
 

Želiš ostati v stiku z našimi novostmi in drugimi obvestili? Vpiši svoj e-naslov in enkrat do dvakrat na mesec te bodo v tvojem nabiralniku čakale informacije o zanimivih in ugodnih potovanjih.

Izberi si novice zase

All we do is travel

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Preberite več o piškotih.

STA potovanja
Trg Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana

080 47 42

info@stapotovanja.com

Vsak delavnik nas med 8. in 17. uro dobite na telefonskih številkah:

LJUBLJANA
T: 01/ 439 16 90
T: 01/ 439 16 91
M: 041 612 711
L: Ajdovščina 1, Ljubljana

ZAGREB
T: +385 1 488 63 40
M: +385 99 488 63 40
F: +385 1 488 63 45
L: Ulica Andrije Hebranga 22, Zagreb